gradište

gradište. 1. prema pučkoj etimologiji, toponim na hrvatskome prostoru, koji označuje položaj nekadašnje utvrde ili njezine ostatke (ruševine). Nastao je od imenice grad u značenju srednjovjekovne utvrde. Na području Hrvatskoga zagorja pojavljuje se u mnogobrojnim inačicama: Veliki i Mali Gradiš u Klenovcu Humskome (plemićki grad Vrbovec), Gradišče kraj Batine, Gradinovec na Ivanščici kraj Zajezde, Gradišče kraj Budinščine, Gradišće iznad Beloslavca, Gradec kraj Gornje Konjščine, Gradišče iznad Podruta, Gradišće kraj Margečana, Gradište kraj Lobora, Gradina iznad Podgrađa (Bistričkoga), Gradec kraj Škarnika (Varaždinske Toplice), Gradinščaki južno od Podruta, Gradišče kraj Cerja Novoga, Gradišče kraj Kamenice (plemićki grad Kamenica), Gradišče kraj Višnjice, Gradišče kraj Brezničkoga Huma, Gradišče južno od Tuhovca. – 2. u hrvatskoj arheologiji gradištima su se isprva nazivale slavenske utvrde ranoga srednjeg vijeka, a danas se pojam proširio i na kasnosrednjovjekovne zemljano-drvene utvrde (XIII–XV. st.). Prema položaju gradišta se dijele na nizinska (vrlo često u močvarnim područjima ili na vodi) i visinska gradišta (na vrhovima brežuljaka ili brdskim odvojcima), a prema obliku na jednodijelna, dvojna i višedijelna gradišta, koja su mogla biti dodatno utvrđena s jednim, dva ili više obrambenih nasipa s prokopom između njih. Od drvene građe bili su izvedeni vrhovi zemljanih bedema, kule te unutrašnje stambene i gospodarske građevine, dok su se od nabijene zemlje izvodili donji dijelovi bedema i obrambeni nasipi. Radi zaštite bedema i nasipa od erozivnoga utjecaja oborina, gornji su slojevi bili pokriveni zatravnjenim slojevima gline.

K. Regan